Ob nenehnem pritisku ekstremnih vremenskih pojavov blažitev podnebnih sprememb ni več dovolj, čeprav je ključnega pomena. Naučiti se moramo tudi živeti s posledicami, ki se dogajajo tukaj in zdaj ter najbolj prizadenejo najranljivejše evropske državljane in regije.
Nedavne ugotovitve Evropske agencije za okolje kažejo, da se Evropa najhitreje segreva na svetu. Podnebne nevarnosti vplivajo na vse, od energetske in prehranske varnosti do ekosistemov, infrastrukture in javnega zdravja. Samo v Evropski uniji so poplave, uničujoči gozdni požari, vročinski valovi in dolgotrajne suše od leta 1980 že povzročili ogromno gospodarsko škodo, ki presega 650 milijard EUR, ter zahtevali 195 000 življenj. Po podatkih iste agencije bo za dosego cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050 in za izvajanje zelenega dogovora potrebnih približno 520 milijard EUR na leto.
Podnebne spremembe povečujejo obstoječe neenakosti, saj breme podnebnih sprememb nesorazmerno prizadene marginalizirane skupnosti in regije, zaradi česar so te bolj dovzetne za posledice s podnebjem povezanih nesreč, negotovost preskrbe s hrano in gospodarsko nestabilnost. Evropske države z nižjimi dohodki so najbolj obremenjene, saj imajo višje stopnje smrtnih žrtev in večji gospodarski davek na njihov BDP. Mračne napovedi kažejo, da se bodo te nesreče in socialne nepravičnosti le še stopnjevale. Hkrati pa podnebne spremembe spodbujajo superbogati. Najbogatejših 10 % svetovnega prebivalstva je odgovornih za približno 50 % vseh emisij. Zato je zmanjšanje neenakosti nujno za reševanje podnebne krize.
Naša celina je slabo pripravljena na soočanje s temi naraščajočimi grožnjami. Zato moramo poleg ambicioznih prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb uvesti politike prilagajanja, da bi vsakega Evropejca obvarovali pred dragimi posledicami. Tisti, ki so najmanj odgovorni za emisije toplogrednih plinov, ne bi smeli nositi največjega bremena prehoda na opuščanje fosilnih goriv. Potrebujemo socialno-ekološko zaščito.
Osrednji del te vizije je naš poziv k oblikovanju celovitega zakona EU o prilagajanju, ki bo skladen, napreden in pravno zavezujoč. Čeprav je sedanja strategija EU za prilagajanje ključno izhodišče, ji manjkata natančnost in izvršljivost, ki sta potrebni za doseganje oprijemljivih rezultatov. Naš predlog zakona o prilagajanju mora določiti jasne, merljive cilje in sprejeti celosten pristop, ki bo neposredno obravnaval temeljne socialne, gospodarske in okoljske krivice.
Zakon EU o prilagajanju se bo moral osredotočiti na naložbe v naravne rešitve, ki so najcenejši način za boj proti globalnemu segrevanju, hkrati pa zmanjšujejo njegov vpliv na mesta in podeželje. Sajenje dreves v mestih bo zmanjšalo toplotne otoke in omogočilo državljanom, da ponovno zadihajo, vlaganje v varstvo tal, vode in biotske raznovrstnosti pa bo kmetom pomagalo pri spopadanju s škodljivimi učinki podnebnih sprememb. Tako kot sklad za izgube in škodo na svetovni ravni mora zakon dati prednost gospodarsko najbolj prikrajšanim in podnebno ranljivim regijam v Evropi, ki so najbolj prizadete in niso sposobne same nositi stroškov.
Bistven element je tudi zadostno financiranje prilagajanja. Ljudje, ki niso zavarovani ali so slabo zavarovani in zaradi poplav ali gozdnih požarov izgubijo svoje domove, morajo biti zaščiteni. Zato se zavzemamo za ustanovitev evropskega zavarovalnega podnebnega sklada, ki bi ga financirali trgi in zavarovalnice, da bi se okrepila odpornost Evropejcev in podjetij proti posledicam podnebnih sprememb. Okrepiti moramo ocenjevanje podnebnih tveganj na finančnem trgu in zagotoviti, da bodo finančni akterji prevzeli odgovornost za ljudi in planet. Prav tako bomo morali zadostna sredstva iz proračuna EU in Evropske investicijske banke preusmeriti v financiranje politik prilagajanja, ne le blaženja podnebnih sprememb. Fiskalna politika ima pomembno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, tako politika prihodkov kot politika odhodkov. Velike korporacije, veliki onesnaževalci in izjemno bogati morajo plačati svoj delež. Zavzemamo se za trajno naložbeno orodje na ravni EU, ki bo varovalo naše socialne in podnebne prednostne naloge.
Ta trden okvir za prilagajanje in financiranje morata biti namenjena tistim, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadenejo. Na primer delavci na prostem, ki se soočajo z nevarnimi vremenskimi razmerami, kot so vročinski valovi, ne bi smeli nositi nobenega finančnega tveganja in bi morali imeti možnost sodelovati pri odločanju o politikah prilagajanja na delovnem mestu. Po podatkih Mednarodne organizacije dela se je v EU od leta 2000 število smrtnih žrtev na delovnem mestu zaradi vročine povečalo za 42 %. Okvir bi moral biti namenjen tudi delavcem, ki so zaposleni v sektorjih, ki opuščajo fosilna goriva, kot sta avtomobilski ali energetski sektor. Zaščitne politike trga dela so skupaj s pobudami za prekvalifikacijo, ki preprečujejo izgubo delovnih mest, ključnega pomena za to, da nihče ne bo ostal zadaj.
Podnebne spremembe niso le okoljska težava, temveč tudi vprašanje socialne pravičnosti. Vsaka trditev, da služi ljudem, je prazna, če zanemarja to eksistenčno krizo. Po drugi strani pa je naš prehod v trajnostno prihodnost lahko uspešen le, če temelji na socialni pravičnosti, ljudem prinaša upanje za prihodnost in nikogar ne pušča zadaj - zeleni dogovor z rdečim srcem.
Iratxe García Pérez, predsednica skupine S&D
Mohammed Chahim, podpredsednik S&D za zeleni posel
