Mnogi menijo, da je Frankfurt finančno središče EU in s tem njeno gospodarsko srce. Enako lahko rečemo tudi za naše nacionalne prestolnice in dve ali tri največja mesta v vsaki državi članici. Večina španskega bogastva je namreč skoncentrirana v Madridu in Barceloni. Toda ali je prihodnost EU odvisna samo od njiju?
Socialisti in demokrati smo prepričani, da to ni in ne more biti res. Španija bo dejansko uspešna družba, ko bomo izkoristili celoten potencial našega naroda - od Madrida do najbolj oddaljenih regij, kot so Kanarski otoki in podeželska območja Murcie. Enako zagotovo velja za EU - od Frankfurta do najsevernejših regij Finske in območij, ki jih je prizadela izredna podnebna situacija, v kateri živimo, zlasti vasi in mala mesta, ki trpijo zaradi uničujočih požarov in poplav na Poljskem, Hrvaškem in v Grčiji.
EU se je rodila kot projekt s socialnim srcem. Tako je lahko prepričala svoje državljane, da ni nekaj abstraktnega, ampak nasprotno - nekaj, kar vsakemu od njih osebno zelo koristi. Prvič - iz ruševin druge svetovne vojne in še enkrat - po koncu hladne vojne. Ena najboljših inkarnacij vsega tega je bila in ostaja kohezijska politika. Na milijone Evropejcev je našlo delo v malih in srednje velikih podjetjih, podprtih s kohezijskimi sredstvi, otroci so lahko ostali v šolah, življenja so bila rešena v bolnišnicah, zgrajenih z denarjem iz kohezijske politike, ljudje pa so uporabljali infrastrukturo EU, izboljšano s temi sredstvi, da so se vozili v te šole in bolnišnice.
Evropska komisija je pred kratkim objavila svoje 9. poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, kar nam daje priložnost, da pregledamo in povzamemo ključne dejavnike v zvezi s to odlično evropsko politiko.
Najprej moramo glasno povedati: ne ubijajte kohezijske politike! Nekatere skupine na desnem delu političnega spektra EU odkrito dvomijo v potrebo po tem pomembnem naložbenem instrumentu. Še huje - poleg tega se pojavlja zaskrbljujoč trend odvzemanja denarja za druge upravičene in nujne potrebe, s katerimi se sooča naša Unija. Res je, da je za gospodarsko okrevanje po pandemiji, energetsko krizo in vse druge posledice ruskega vdora v Ukrajino nedvomno treba uporabiti denar EU. Vendar skupina S&D meni, da to praviloma ne more biti storjeno na račun izčrpavanja kohezijskih skladov, namenjenih naložbam za prihodnost. Pravzaprav je to prvo, na kar pomislijo oblikovalci politike z desnice, ko je treba najti denar za reševanje vsake večje krize, s katero se soočamo. To je deloma posledica zmotnega tradicionalnega prepričanja, da je kohezijska politika varčevalna politika za nekatere države članice in odhodkovna politika za ostale. Primer situacije, ki je koristna za poljske delavce in bolgarske državljane: res je, da so bili novi tramvaji v Sofiji financirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Res pa je tudi, da je te tramvaje izdelalo in v Sofijo dobavilo poljsko podjetje iz mesta Bydgoszcz.
Drugič, ali bi morali še naprej uporabljati BDP kot edini kazalnik, ali regija potrebuje denar EU za svoj razvoj? To je vprašanje, o katerem moramo razpravljati za prihodnost kohezijske politike. Ali bi morali poleg BDP opredeliti tudi niz kazalnikov, ki bi upoštevali socialno-ekonomske vidike, kot so stopnja brezposelnosti, raven izobrazbe in dostop do zdravstvenega varstva? Kaj pa če bi dodali še podnebne in okoljske vidike, na primer, koliko je regija izpostavljena učinkom podnebnih sprememb in kakšne so njene potrebe po prilagajanju tem spremembam? Naše regije se med seboj zelo razlikujejo, prav tako njihove potrebe; če bo vse temeljilo izključno na BDP, to morda v prihodnosti ne bo najboljša rešitev.
Tretjič, pogosto se zgodi, da so metropolitanska območja velikih evropskih prestolnic obdana z ranljivimi območji s šibkimi socialno-ekonomskimi kazalniki. To so tako imenovane razlike med regijami. To vprašanje mora prihodnja kohezijska politika obravnavati z mobilizacijo gospodarskega potenciala povsod po svetu in ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest.
Četrtič, kaj pa večja vključenost lokalnih in regionalnih oblasti pri odločanju, izvajanju in spremljanju porabe sredstev? To bi bil boljši način za pametnejše naložbe, večjo absorpcijo sredstev EU in približanje rezultatov dejanskim težavam državljanov.
Petič, pereče vprašanje odseljevanja. Kohezijska politika mora vlagati v človeški kapital; zagotoviti mora pravico ljudi, da ostanejo v svojih regijah, in tako uravnotežiti rast med regijami EU. Ključnega pomena je zagotavljanje povezljivosti, kot so hitre internetne povezave, tudi na gorskih in podeželskih območjih. Po letih, ko smo svoja prizadevanja osredotočali na mestna območja, je zdaj čas, da razširimo fokus in Teritorialni agendi 2030 za EU namenimo pomembno vlogo, kot je nedavno zahteval Evropski parlament.
Vsa ta vprašanja so bila postavljena na mizo. Socialisti in demokrati imamo odgovore in verjamemo, da to, da nikogar ne pustimo zadaj, ni le slogan. To je politična agenda, ki smo jo pripravljeni uresničiti. Če EU ne bo uspela s kohezijsko politiko, bo to neodpustljivo darilo skrajni desnici.
Marcos Ros Sempere je španski poslanec Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu. Je predstavnik skupine v Odboru za regionalni razvoj Evropskega parlamenta.
